Vsak alpinist ima svoje razloge za to, da se ukvarja z alpinizmom in vsak alpinist si ustvari svoj odnos do početja, ki je pogosto prežeto s čustvi in strastjo. Celo tisti, ki alpinizem spremljajo zgolj kot opazovalci, se na račun alpinistov in alpinizma radi močno odzivajo.

Osnovno alpinistično znanje sem dobil v Kamniku. Tukaj je tradicija alpinizma vkoreninjena, alpinistično pleme pa je manj prizanesljivo kot se prilega sodobni družbi. Odnos do gora in ljudi s katerimi delim doživetja v gorah sem zgradil predvsem tako, da sem veliko in pogosto plezal – z mnogimi različnimi ljudmi na različnih lokacijah.

V času, ko se prijateljstvo meri tudi s številom poklikanih osebnih profilov na raznih omrežjih, je moj odnos do alpinizma vedno pogosteje označen za zahtevnega. Verjetno je tudi to res. Značaj je del mene, svojega odnosa do alpinizma pa ne enačim s klikanjem, ki nas pravkar druži in je tudi meni že naklonil kakšen konkreten blagoslov.

Trdo sporočilo, ki je tiho in počasi priplezalo vame skozi leta, je podobno temu:

Romantični del mene še vedno ve, da je mikavnost alpinizma možno predstaviti tudi z besedami Joža Vršnika – Robana.

Videl boš, kar drugi ne vidijo.
Slišal boš, kar drugi ne slišijo.
Čutil boš, kar drugi ne čutijo.
Iskal boš, kar ni bilo nikoli izgubljeno.
Lovil boš, kar ni nikomur ušlo.

Dandanes, ko cel sistem pod pretvezo varnosti organizirano trži predvidljivost in tveganje, tehnološko-finančno-pravno nadzira družbo, je alpinizem lahko nekakšna oaza pristnega doživljanja brez prelaganja odgovornosti – inkubator za življenjske izkušnje.